Svet je vmes Ebook Tooltip Ebooks kunnen worden gelezen op uw computer en op daarvoor geschikte e-readers.

Med človekom in človekom ni razlike, le premor in bolečina.

Pesniška zbirka, v kateri pesmi vznikajo kot posledica avtorjevih srečanj predvsem s samim sabo. Zbirka je razdeljena na pet delov, ki konceptualno povezujejo njene stične točke. V pesmih preigrava filozofske, refleksivne, eksistencialne in družbeno-angažirane teme, ki so pesnikova mantra iz zbirke v zbirko. Oblikovno in vsebinsko so dokaj raznolike. V daljših po eni strani razmišlja o eksistencialnih vprašanjih, kot so duša, svet, dom, poslanstvo in usoda pesnika, po drugi strani skoznje rise čisto vsakdanje zgodbe in podobe. Kot vezni elementi med te daljše pesmi pa se na način ponavljajoče se mantre vrivajo petvrstičnice, ki ponujajo razmislek o človeku, smrti, svetu ... Pesniška govorica je pogosto abstraktna in komunicira v simbolnih podobah, skozi arhetipe, spet drugič je direktno neposredna, lahko bi rekli vsakdanja. Kljub temu, da je ton zbirke izrazito oseben, saj je svet »od znotraj« in občutno poudarjen, pa Šteger z mnogimi formalno-jezikovnimi igrami, bralcu omogoča povezanost z besedilom.

Avtor o zbirki:

Ko je umolknilo. Ker ni imelo več kraja. In ne smisla. Nobenega. Nikjer. Ko je prenehalo in je bilo dobro tako brez. In je bil živi konec, ko je umolknilo. Kje, kje je umolknilo? Vsepovsod. Kaj? Vse, vse je umolknilo. In ni bilo več nobenega odmeva. In ni bilo mojega življenja, ki ni moje, v besedah, ne besed, ki niso moje, v življenju mojem. Nič. Ko je vse, prav vse umolknilo. In več ni bilo. In sem vedel, da se več ne vrne. Nikdar. Pa se je, potihoma in kot da je neizbežno. Se je pretihotapilo kot nepozabljiv glas. Kot ritem, ki ga nisem mogel več stresti ven, ven iz votle lobanje. Moje? In se je ponavljalo. Doneče kotrljanje. In ni hotelo oditi. Pojdi proč, sem rekel. In nisem rekel jaz. Izgini, sem zavpil. Pa je bilo vse glasnejše. Je vse bolj preraščalo v ponovitvah gibanja. Od kod, od kod je gnalo? Ne iz mrtvega. Ne iz živega. Iz slepote moje takšen dar? V tujca, ki tuhta brez misli, obrača odsotno, vrti po pustih ustih, kar se ne pusti izreči. Zmeraj znova. In sem sam igrača ponovitev? Ponovno? Toda čemu? Z vsem, kar nima kraja. In ne sedanjosti. Nikjer? Z nikjer. In z nikjer vsepovsod. Kjer je še svet. A ne več moj. Svet nekega človeka. Ne tu ne tam. Vmes.